2006: Al’ že spiš? ali Kako uspavamo v Sloveniji

Glasba nima le svoje estetske in funkcionalne razsežnosti, temveč sodi tudi med temeljne medije učlovečenja. Z glasbo in skozi njo se ljudje socializiramo in uglasimo z drugimi. Uspavanke so nemalokrat prvo srečanje s človeško organiziranim zvokom, ki že dojenčke popelje v čarobnost vseprežemajočega zvena. Uspavanke so univerzalno človeško ustvarjalno in improvizatorično dejanje, prav tako pa je njihova oblika in dejanska izvedba odvisna tudi od okolja, v katerem živi pevec ali pevka. Lahko so povsem formalne pesmi ali pa gre za improvizirano skladanje, ki se porojeva v danem življenjskem svetu. Lahko označuje specifične kulturne prvine, morda v niansah izvedbe ali v celotni formuli pesmi, ki je v sozvočju s siceršnjo glasbo, s katero živijo pevci ali pevke v vsakdanjem življenju. Zato lahko odseva tako nekaj takšnega, kot je legitimacija neke skupnosti, ali pa je preprosto dejanje, ki je občečloveško in najrudimentarnejše med vsemi oblikami glasbenih dejavnosti.

Zvočne zapise samih uspavank, načinov uspavanja ter pričevanja o njihovem pomenu za sogovornike in sogovornice so pod mentorstvom Katarine Juvančič zbirali in snemali študenti in študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v letih 2005 in 2006. Uspavanke so ljudje peli po spominu ali pa v dejanskih okoliščinah uspavanja otrok.

Izbrano etnomuzikološko gradivo tako vključuje posnetke, nastale v različnih družbenih slojih in okoljih, starostnih in izobrazbenih skupinah, na plošči pa so se znašli tudi primeri uspavank, ki odsevajo večkulturnost sodobnega slovenskega prostora.

Zgoščenka Al’ že spiš? lahko služi kot pomemben pripomoček pedagogom in raziskovalcem, hkrati pa je namenjena predvsem za spodbudo vsem, ki se v najzgodnejši vzgoji zatekajo k zvočnim zapisom po pomoč ali inspiracijo za lastno ustvarjanje tako intimnega početja, kot je petje uspavank. Prav nič namreč ne more nadomestiti materinega ali očetovega glasu oziroma glasu nekoga, ki dojenčku ali otroku ponuja zavetje. Poleg tega pa je najzgodnejše soočanje z glasbo najboljši odgovor na odtujeno življenje sodobnega sveta.

To je brez dvoma izjemno pomemben projekt k doživljanju kultur v slovenskem prostoru, saj je prvi tovrsten zvočni dokument, ki obenem oživlja nekaj, kar je le navidez pozabljeno, predvsem pa daje upanje, da bo spodbudil vračanje v intimno pristnost situacij, v katerih smo ljudje najbolj človeški.

dr. Rajko Muršič in Katarina Juvančič

Vsebina

1. Ninenaj
2. Noč prišla na mjehkih hlapkah
3. Eno bolh’co ljubim /Dedek uspava vnučko (govor)
4. Medvedek
5. Zazibalka
6. Aja tutaja čiba nese jaja /Aja tutaja zibelka srebrna
7. Vo šumička zajače
8. Lej ga, lej ga, jagenjčka
9. Gosenica
10. Ni važno, kako poješ (govor)
11. Cimala
12. Od Kostevca
13. Mene so dali v pernico iz lubja (govor)
14. Jaz sem mali otročiček
15. Čin čin čin Drežnica
16. Aja tutaja, punčkica aja
17. Dan je šel
18. Lahko noč
19. Za prijazen konec dneva ob pritajeni svetlobi (govor)
20. Angelček varuh moj I
21. Angelček varuh moj II
22. Angelček varuh moj III
23. Nina nana mori bij-e (Nina nana, moja hčerka)
24. Spavaj sine, san te prevario (Zaspi sinko, sen te je ukanil)
25. Nezakonska mati / Vsaka pesem je lahko uspavanka (govor)
26. Spite, spite brez skrbi
27. Spanček, zaspanček, črn možic I
28. Spanček, zaspanček, črn možic II / Zaspi / Aja tutaja, le sanjaj moj mali
29. Aja tutaja, aja tu tu
30. Aja tutaja, zibka se maja / Včasih je bila drugačna vzgoja (govor)
31. Uboga je bila ježeva mati/Minkica, Minkica
32. Nina nana po t’përkundi (Nina nana, zibam te)
33. Devla, Devla (Bog, Bog)
34. Gosta meja, ravno polje
35. Spavi, spavi, ko jagnje u travi (Spi, spi kot jagnje v travi)
36. Ravorom Bazaha (Lepa ptica)
37. Ninenaj

Avtorica zgoščenke: Katarina Juvančič.

Izbor zvočnega gradiva: Katarina Juvančič in Katarina Šetinc.

Avtorji posnetkov: Katarina Juvančič, Ljoba Jenče in študenti Etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.